‏ Psalms 90

Psalmov knjiga četrta.

Psalm 90.

1Molitev Mojzesova, moža Božjega: O Gospod, ti si nam bil prebivališče od roda do roda, 2Ko niso bile še rojene gore, in nisi bil naredil zemlje in vesoljnega sveta, dà od vekomaj do vekomaj Bog si tí mogočni. 3Pripraviš človeka tako daleč, da je potrt, govoreč: "Povrnite se, sinovi človeški!" 4Ker če tisoč lét preide, v tvojih očéh so, kakor včerajšnji dan, in straža nočna. 5S povodnjo jih pokončaš, spanje so, zjutraj so kakor seno, ki mine. 6Zjutraj, ko se je razcvelo, mine; pokosi in posuši se zvečer. 7Ker ginemo od jeze tvoje, in srd tvoj nas plaši: 8Pred oči si staviš krivice naše, skrivnosti naše v luč svojega obličja. 9Ker vsi dnevi naši ginejo v srdu tvojem; leta naša nam tekó misli enaka. 10V samih dnevih lét naših je sedemdeset let; ali (ako smo prav krepki) osemdeset let; celo kar je v njih najboljše, polno je truda in težav; ko to hitro mine, odletimo. 11Kdo spozna jeze tvoje moč, ali srdú tvojega po strahu tvojem? 12Šteti nas úči naše dni tako, da dobimo srce modro. 13Vrni se, Gospod! Doklej! in kesaj se zavoljo hlapcev svojih. 14Nasiti nas vsako jutro z milostjo svojo, da pojemo in se radujemo vse svoje dni. 15Razveséli nas, kakor si nas ponižaval mnogo dnî; mnogo let smo izkušali húdo. 16Očitno bodi hlapcem tvojim delo tvoje, in lepota tvoja med njih sinovi. 17Na strani nam bodi prijetnost Gospoda, Boga našega, in delo naših rok podpiraj v nas; sámo delo, pravim, naših rok podpiraj.