Rev 14 | SloStritar | STEP | In videl sem, in glej: jagnje stoječe na gori Sijonski in z njim sto štiri in štirideset tisočeri, imajoč ime očeta njegovega zapisano na čelih svojih.

‏ Revelation of John 14

XIV. Poglavje

1 In videl sem, in glej: jagnje stoječe na gori Sijonski in z njim sto štiri in štirideset tisočeri, imajoč ime očeta njegovega zapisano na čelih svojih. 2 In slišal sem glas iz neba kakor glas mnogih vodâ, in kakor groma velikega glas; in glas sem slišal citralcev citrajočih na citre svoje. 3 In pojó kakor pesem novo pred prestolom, in pred četverimi živalmi in starejšinami; in nihče se ni mogel naučiti pesmi, razen sto štiri in štirideset tisočeri, odkupljeni od zemlje. 4 Ti so, kateri se niso oskrunili se ženami; device so namreč. Ti so, ki hodijo za jagnjetom kamorkoli ide. Ti so bili odkupljeni od ljudî, prvina Bogu in jagnjetu; 5 In v ustih njihovih ni se našla zvijača; kajti brez madeža so pred prestolom Božjim. 6 In videl sem druzega angela letečega po sredi neba, imajočega evangelj večni oznanjati prebivalcem na zemlji, in vsem narodom in rodom in jezikom in ljudstvom; 7 Govorečega z glasom velikim: Bojte se Boga, in dajte mu slavo, ker prišla je ura sodbe njegove; in molite njega, ki je naredil nebo in zemljo in morje in studence vodâ. 8 In drug angelj je šel za njim, govoreč; Padel je, padel Babilon, mesto véliko, ker je z omotnim vinom kurbarije napojilo vse narode. 9 In tretji angelj pride za njima, govoreč z glasom velikim: Če kdo moli zver in podobo njeno, in vzame znamenje na čelo svoje, ali na roko svojo; 10 Bode tudi on pil od omotnega vina Božjega, katero je čisto mešano v čaši jeze njegove; in mučil se bode v ognji in žveplu pred svetimi angeli in pred jagnjetom. 11 In njih mučenja dim vzhaja na vekov veke; in oddihljaja nimajo noč in dan, kateri molijo zver in podobo njeno; in če vzame kdo znamenje njenega imena. 12 Tukaj je stanovitnost svetnikov; tukaj kateri hranijo zapovedi Božje in vero Jezusovo. 13 In slišal sem glas z neba govoreč mi: Piši: Blagor mrtvim, kateri umrjó v Gospodu posedaj. Dà, pravi Duh, odpočijejo se naj od trudov svojih; dela pa njih gredó za njimi. 14 In videl sem, in glej: oblak bel, in na oblaku sedeč enak sinu človeškemu, imajoč na glavi svoji venec zlat, in v roki svoji oster srp. 15 In drug angelj izide iz svetišča, vpijoč z glasom velikim sedečemu na oblaku; Pošlji srp svoj in žanji, kajti prišla ti je žetve ura, ker posušila se je žetev zemlje. 16 In sedeči na oblaku vrže srp svoj na zemljo, in žela se je zemlja. 17 In drug angelj izide iz svetišča na nebu, imajoč tudi on oster srp. 18 In drug angelj izide do oltarja, imajoč oblast nad ognjem, in zavpije z glasom velikim imajočemu srp ostri rekoč: Pošlji srp svoj ostri in odreži grozdje trte zemeljske; kajti dozorele so jagode njene. 19 In angelj vrže srp svoj na zemljo, in obrezaval je trto zemeljsko, in metal v tlačilnico véliko jeze Božje. 20 In tlačila se je tlačilnica zunaj mesta, in izšla je kri iz tlačilnice noter do vajetov kónj, tisoč šest sto stadij daleč.