‏ Romans 8

VIII. Poglavje

1Nobenega torej obsojenja ni za té, kteri so v Kristusu Jezusu in ne živé po mesu, nego po duhu. 2Kajti postava duha življenja v Kristusu Jezusu me je osvobodila od postave greha in smrti; 3Ko je bilo to postavi nemogoče, ker je bila oslabljena po mesu, poslal je Bog svojega sina v podobi grešnega mesa in je za greh obsodil greh v mesu, 4Da se pravičenje postave izpolni v nas, kteri živimo ne po mesu, nego po duhu. 5Kajti, kteri so po mesu, mislijo na to, kar je meseno, a kteri so po duhu, na to, kar je duhovno. 6Kajti meseno mišljenje je smrt, a duhovno mišljenje je življenje in mir. 7Za to ker je meseno mišljenje sovraštvo do Boga, ker se Božjej postavi ne podlaga, ker se tudi ne more. 8Kteri so pa v mesu, Bogu ugodni biti ne morejo. 9A vi niste v mesu, nego v duhu, če Božji duh prebiva v vas; če pa kdo duha Kristusovega nima, ta ni njegov. 10Če je pa Kristus v vas, telo je mrtvo za voljo greha, duh pa življenje za voljo pravice. 11Če pa duh tistega, kteri je obudil Jezusa iz mrtvih, prebiva v vas, oživil bo tisti, kteri je obudil Kristusa iz mrtvih, tudi smrtna telesa vaša po duhu svojem prebivajočem v vas. 12Tako smo torej, bratje, dolžniki ne mesu, da živimo po mesu; 13Kajti če po mesu živite, imate umreti, če pa z duhom mesena dela morite, živeli boste. 14Ker so vsi, kterekoli duh vodi, sinovi Božji. 15Kajti niste zopet prejeli duha sužnjosti za strah, nego prejeli ste duha posinstva, v kterem kličemo; aba, oče! 16Sam ta duh spričuje našemu duhu, da smo otroci Božji. 17Če smo pa otroci, tudi smo dediči, in sicer dediči Božji in sodediči Kristusovi, če ž njim trpimo, da se tudi ž njim oslavimo. 18Kajti mislim, da trpljenja sedanjega časa nimajo vrednosti proti slavi, ktera se ima razodeti nad nami. 19Kajti željno čakanje stvora čaka razodetja sinov Božjih; 20Ker je stvor podložen ničemurnosti, ne iz dobre volje, nego za voljo tistega, kteri ga je podložil, na upanje, 21Da se bo tudi sam stvor osvobodil sužnjosti skaze na svobodo slave otrôk Božjih. 22Kajti vemo, da vsak stvor zdihuje in čuti hude bolečine noter do sedaj. 23Pa ne samo on, nego tudi sami imajoči prvino duha, tudi mi sami v sebi zdihujemo čakajoč posinstva, odkupljenja svojega telesa. 24Kajti z upanjem smo se zveličali. Upanje pa, ktero se vidi, ni upanje, ker kar kdo vidi, kaj tudi upa? 25Če pa upamo, česar ne vidimo, s potrpljivostjo čakamo. 26Tako pa tudi duh pomaga našim slabostim; ker kaj bomo prosili kakor treba ne vemo; nego duh sam prosi za nas z neizrečenimi zdihi. 27Kteri pa srca izkuša, vé, kaj je misel duha, ker poleg Boga prosi za svetnike. 28Vemo pa, da tem, kteri Boga ljubijo, vse zdaja k dobremu, tem, kteri so poklicani po sklepu; 29Ker ktere je naprej spoznal, té je tudi odločil, da bodo enaki obličju njegovega sina, da bi on prvorojeni bil med mnogimi brati. 30In ktere je odločil, té je tudi poklical; in ktere je poklical, té je tudi opravičil; in ktere je opravičil, té je tudi oslavil. 31Kaj tedaj porečemo na to? Če je Bog z nami, kdo je proti nam? 32Kteri lastnemu sinu ni zanesel, nego ga je za vse nas dal, kako ne bo tudi ž njim nam vsega podaril? 33Kdo bo tožil proti izbranim Božjim? Bog, kteri opravičuje. 34Kdo je, kteri bo obsodil? Kristus, kteri je umrl, pa je še tudi vstal, kteri je tudi na desnici Boga, kteri tudi prosi za nas. 35Kdo nas bo razločil od ljubezni Kristusove? stiska ali nadloga, ali preganjanje, ali lakota, ali nagota, ali nevarnost, ali meč? 36(Kakor je pisano: "Za voljo tebe nas moré celi dan, imajo nas kakor ovce za klanje.") 37Ali v vsem tem premagujemo po tistem, kteri nas jo ljubil. 38Kajti prepričan sem, da ne smrt, ne življenje, ne angelji, ne poglavarstva, ne moči, ne sedanjost, ne prihodnjost, 39Ne višina, ne globočina, ne druga ktera stvar nas ne bo mogla ločiti od ljubezni Božje, ktera je v Kristusu Jezusu Gospodu našem.