‏ John 11

Jezus je priklical mrtvega v življenje – Lazarjevo vstajenje

1Lazar, ki je prebival v Betaniji, je hudo zbolel. V tej vasi sta živeli tudi njegovi sestri Marija in Marta. 2(Marija je bila ta, ki je mazilila z dragocenim oljem Jezusove noge in jih brisala s svojimi lasmi.) Medtem ko je bil njun brat težko bolan, 3sta sestri poslali Jezusu sporočilo: Gospod, tvoj prijatelj Lazar je hudo bolan! 4Ko je Jezus to slišal, je dejal: “Ta bolezen se ne bo končala s smrtjo. Ne, Lazar je zbolel, da bi se razodela Božja moč in da bi Božji Sin dobil slavo.” 5Jezus je ljubil Marto, njeno sestro Marijo in Lazarja. 6Čeprav je vedel, da je Lazar težko bolan, je vseeno počakal še dva dni tam, kjer je bil. 7Šele potem je rekel svojim učencem: “Odšli bomo spet v Judejo.” 8Njegovi učenci pa so pripomnili: “Gospod, pred kratkim so te tvoji sovražniki v Judeji hoteli umoriti. Zdaj pa spet hočeš iti tja?” 9Jezus je odgovoril: “Dvanajst ur na dan je svetlo. Kdor hoče biti varen, mora uporabiti ta čas; kajti samo pri dnevni svetlobi vidi pot. 10Kdor pa se poda na pot ponoči, bo v temi zašel.” ▼

▼V izvirniku: če pa kdo ponoči hodi, se spotakne, ker ni luči v njem.

11Potem ko je povedal to svojim učencem, je dejal: “Naš prijatelj Lazar spi, toda grem tja, da ga prebudim!” 12“Če spi, bo kmalu spet zdrav,” so odvrnili učenci. 13Menili so namreč, da je Jezus govoril o spanju, on pa je mislil na Lazarjevo smrt. 14Zato jim je tokrat odvrnil: “Lazar je mrtev! 15Vendar sem zaradi vas vesel, da nisem bil pri njem. To je dobro zaradi vas in vaše vere. Skupaj gremo k njemu!” 16“Da,” je dejal Tomaž – ki so ga imenovali tudi Dvojček – drugim učencem, “z Jezusom gremo v Judejo, da tam umremo z njim.”

17Ko so prišli v Betanijo, je Lazar ležal že štiri dni v grobu. 18Betanija je oddaljena samo kakih petnajst tečajev (1 tečaj je 200 m) od Jeruzalema. 19Zato je prišlo mnogo Judov k Mariji in Marti, da bi ju tolažili. 20Ko je Marta slišala, da je Jezus na poti k njima, mu je tekla nasproti. Marija pa je ostala doma. 21Žalostna je Marta rekla Jezusu: “Gospod, če bi bil ti tukaj, bi moj brat živel. 22Vendar tudi zdaj vem, da ti Bog da vse, za kar ga prosiš.” 23“Tvoj brat bo spet živel!” ji je zagotovil Jezus. 24“Da, vem!” je rekla Marta, “poslednji dan, ob dnevu vstajenja!” 25Nato ji je Jezus odvrnil: “Jaz sem tisti, ki obuja mrtve in jim daje življenje. Kdor veruje v mene, bo živel, tudi če umre. 26Ker veruje vame, ima večno življenje in nikoli ne umre. Ali veruješ to, Marta?” 27“Da, Gospod,” mu je rekla. “Verujem, da si ti Mesija, Sin Božji, ki smo ga tako dolgo pričakovali.” 28Potem ga je zapustila, odšla k Mariji ter jo poklicala vstran in ji rekla: “Jezus je tukaj in te želi videti!” 29Marija je takoj odšla k njemu. 30Jezus je ostal pred vasjo, kjer ga je srečala Marta. 31Ko so judovski voditelji, ki so bili doma pri Mariji in so jo poskušali tolažiti, videli, da je hitro odšla, so menili, da je krenila k Lazarjevemu grobu, da bi tam jokala; zato so šli za njo.

32Marija je prispela tja, kjer je bil Jezus, padla je pred njegove noge in mu dejala: “Gospod, če bi bil ti tukaj, bi moj brat še vedno živel.” 33Ko je Jezus videl, da joka in judovske voditelje, ki so jokali skupaj z njo, se je najprej zgrozil, bil pa je tudi ganjen: 34“Kje pa ste ga pokopali?” jih je vprašal. Odgovorili so: “Pridi in poglej!” 35Jezus se je razjokal. 36“Bila sta zelo dobra prijatelja,” so dejali judovski voditelji. “Poglejte, kako ga je ljubil!” 37– 38Nekateri pa so dejali: “Ta človek je ozdravil slepega – zakaj ni mogel preprečiti Lazarjeve smrti?” In spet je Jezusa prevzela žalost. Tako so prišli h grobu, torej k votlini, katere vhod je zapiral težak kamen. 39“Odvalite kamen!” jim je rekel Jezus. Toda Marta, sestra umrlega, je rekla: “Zdaj gotovo že strašno smrdi, kajti že štiri dni je v grobu.” 40“Ali ti nisem rekel, da boš videla Božjo slavo, če le veruješ?” jo je vprašal Jezus. 41Odvalili so kamen. Potem je Jezus dvignil pogled k nebu in je dejal: “Oče, hvala ti, da si me uslišal! 42Vem, da me vedno uslišiš, vendar sem to dejal zaradi vseh ljudi, ki stojijo tukaj okrog mene, da bi verovali, da si me ti poslal.” 43Potem je zaklical: “Lazar, pridi ven!” 44In Lazar je prišel – roke in noge so bile zavite z mrtvaškimi povoji in tudi glava je bila ovita s prtom. “Odvijte mu povoje,” je rekel Jezus “in pustite ga, naj odide!”

Eden naj umre za vse

45Mnogi Judje, ki so bili pri Mariji, so verovali v Jezusa, ko so videli, kaj je storil. 46Nekateri pa so brž pohiteli k farizejem in jim poročali o vsem tem.

47Neposredno po tem dogodku so veliki duhovniki in farizeji sklicali sestanek. “Le kaj naj storimo pri vseh čudežih, ki jih dela ta človek?” so se spraševali. 48“Če ničesar ne ukrenemo, bo kmalu vse ljudstvo verovalo vanj. Potem bodo posegli vmes Rimljani ter nam vzeli še to malo samostojnosti, ki jo imamo.” 49Eden izmed njih, Kajfa, ki je bil veliki duhovnik tisto leto, je dejal: “Res ste neumni! Le kaj je tu treba premišljati? 50En človek naj umre – zakaj naj bi bilo vse ljudstvo pogubljeno?” 51To prerokbo, da naj Jezus umre za vse ljudstvo, je povedal Kajfa, ko je bil veliki duhovnik – vendar se tega ni spomnil sam, ampak Bog mu je položil te besede v usta. 52Kajti bila je Božja volja, da Jezus umre za ljudstvo; vendar ne samo za judovsko ljudstvo, temveč tudi za razkropljene Božje otroke, da bi jih zbral in združil v eno.

53Od tega dne so judovski voditelji iskali priložnost, da bi umorili Jezusa. 54On pa se jih je izogibal in prenehal je javno delati. Umaknil se je na rob puščave, v mesto Efraim. Tu je ostal s svojimi učenci. 55Bilo je pred judovskim velikonočnim praznikom. Ljudje iz vse dežele so potovali v Jeruzalem, da bi se še pred začetkom praznika očistili po njihovih tradicionalnih predpisih. 56Vsi so želeli videti Jezusa in so ga iskali. Ko so tako skupaj stali v templju so spraševali drug drugega: “Kaj menite, ali bo prišel na praznik?” 57Medtem so veliki duhovniki in farizeji izdali nalog, da mora vsak, kdor bi vedel, kje je Jezus, to takoj sporočiti; trdno so se namreč odločili, da ga primejo.